Sobotni shod proti izgradnji sežigalnice v Ljubljani

22/09/2013 ob 22:11

V soboto, 21.9.2013 je v centru Ljubljane poteka obveščevalni/protestni shod proti nameri izgradnje sežigalnice v Ljubljani.

Na YouTube povezavi je posnetek zahtev civilne iniciative, na koncu se oglasi še župan Janković.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Smeti, energija iz smeti in ko nas imajo za norce

12/07/2013 ob 02:53

Najbrž si že slišal/a, da nameravajo v Ljubljani, pri toplarni TE-TOL v Mostah zgraditi napravo/objekt za energetsko predelavo gorljivih frakcij mešanih komunalnih odpadkov. To je bolj lepozvočno ime za sežigalnico odpadkov. Tak objekt vedno skušajo predstaviti kot nekaj naprednega in celo ekološkega, češ da je potreben za zaokrožitev celostnega programa ravnanja z odpadki. Po besedah ljudi, ki o tem ne vedo veliko (če pa vedo, skušajo pa zaradi lastnih interesov zavajati javnost) bi bil tak objekt nekaj čudovitega, saj bi zagotavljal energetsko izrabo tistega dela smeti, katerega se ne da reciklirati. Se pravi bi smeti iz črnih zabojnikov kurili v sežigalnici, da bi dobili toploto za ogrevanje in električno energijo. Krasno, kajne?? Bodo pa taisti ljudje mirno zamolčali sledeča dejstva:

1. da je Ljubljana kotlina, v kateri je v hladnih mesecih, se pravi ravno takrat, ko je potrebno najbolj kuriti, skoraj vsak dan prisoten toplotni preobrat (temperaturna inverzija), zaradi katere zrak tu leži in se nikamor ne premakne. Ta pojav dostikrat traja tudi po več dni ali celo tednov. In ga ni strokovnjaka, ki bi lahko rekel, da se v takšnem vrednosti škodljivih vplivov v zraku ne kopičijo in v kratkem presežejo vse mejne vrednosti dovoljenih koncentracij. Takšna lega pod nobenim pogojem ni primerna za sežigalnico. Že čez to prvo točko se ne da. Druga točka, če bi želeli sežigalnico potem postaviti kje izven Ljubljane je pa ta,

2. da je podjetje Snaga na svoji facebook strani 21. maja letos objavila: “Številke pričajo, da je bila odločitev Snage za spremembo sistema zbiranja odpadkov prava: aprila letos smo se začeli z velikimi koraki približevati cilju sedemdesetih odstotkov ločeno zbranih frakcij v skupnem masnem deležu komunalnih odpadkov. Prvič je namreč delež ločeno zbranih odpadkov presegel 50 odstotkov.” Mi smo pa družba, ki reciklira. Tako vsaj nam jo predstavljajo. Se pravi bi šlo za sežigalnico manj kot 50% odpadkov, s tem da to razmerje še naprej vztrajno raste v prid ločenim odpadkom. Na račun tega sežigalnicam v tujini že zmankuje materiala.

3. Tudi strokovnjaki sami, med njimi Evropski komisar za okolje in prostor dr. Janez Potočnik (Waste management world, 13.11.2012) opozarja: »S prakso sežiganja je potrebno prekiniti in takoj začeti s popolnim recikliranjem. Recikliranje plastike je daleč pod mejo možnega, pri čemer v Evropi recikliramo samo 24 % teh materialov. Celo v državah, kjer imajo možnost predelati visok odstotek plastike, je izvajalci ne dobijo dovolj, saj je drugim skupinam v interesu, da jo v toplarnah spreminjajo v toploto. Moč sežigalnih lobijev je še vedno višja od reciklažnih, kar je nesprejemljivo iz več vidikov, med drugim tudi zaradi dejstva, da reciklažna industrija ponuja veliko več stabilnih delovnih mest od sežigalne.«

4. Ločevanje smeti bi s postavitvijo sežgalnice izgubilo svoj pomen, saj sežigalnice zahtevajo ogromno količino materiala in bi bili odpadki tako namesto za recikliranje namenjeni za sežig. Občine morajo namreč sežigalnici redno mesečno zagotavljati potrebno količino odpadkov, sicer se te uvaža od drugod. Kar privede, do naslednje točke…

5. sežigalnicam po Evropi že PRIMANJKUJE MATERIALA ZA SEŽIG. Tudi Gerald Schmidt, predstavnik podjetja Saubermacher iz Avstrije, je na Okoljskem simpoziju na temo Termične obdelave odpadkov v Sloveniji, novembra 2012, opozoril na stanje tako v Avstriji kot tudi v Nemčiji, kjer se srečujejo z nezasedenostjo sežigalniških kapacitet in dejal, da se z večanjem ločenega zbiranja komunalnih odpadkov pričakuje, da bo ta problem dobival še večje razsežnosti.

Tako da Avstrijci že uvažajo slovenske odpadke, ker jim lastnih primanjkuje. Enako bi se zgodilo tudi s sežigalnico, ki bi bila zgrajena v Ljubljani/Sloveniji, že v prvem letu bi ostala brez “goriva” in bi ga bilo potrebno uvažati. Od kod? To bo pa na račun pomanjkanja odpadkov vedno težje vprašanje. Kot še (za Arbeitskreis für die Nutzbarmachung von Siedlungsabfällen e. V., 20. apr. 2010) pravi Dr. Ralf Borghardt, direktor sežigalnice odpadkov v Hessenu v Nemčiji: “Odpadki so zaželena surovina,” in pojasnjuje, da je trg z odpadki zaradi novih sežigalnic odpadkov zelo konkurenčen. Njihova sežigalnica na začetku ni podpirala tako imenovanega “turizma z odpadki”, ampak izguba pogodbe za dobavo gospodinjskih odpadkov iz Hersfeld-Rotenburga jih je prisilila, da spremenijo svoj odnos in zdaj odpadke uvažajo (tudi iz Slovenije).

V Oslu recimo pa že načrtujejo uvažanje smeti iz Amerike. http://www.nytimes.com/2013/04/30/world/europe/oslo-copes-with-shortage-of-garbage-it-turns-into-energy.html?smid=pl-share

6. Poleg tega so sežigalnice, kljub razvoju tehnologij, zaradi strupenih izpustov še vedno tako škodljive, da v svetu obstajajo združenja zdravnikov, ki opozarjajo o tem. In v deželah, kjer je zdravje ljudi in okolja kaj vredno, prepovedujejo izgradnjo sežigalnic odpadkov.

7. Dioksini so najbolj strupene snovi, kar jih industrija lahko proizvaja in ti so prisotni v izpustih sežigalnic, torej potem v zraku, ki ga vdihavamo. To se nanaša na prejšnjo točko, hkrati pa tudi na prvo, o kotlinski legi in kopičenju dioksinov v strupenem bazenu zraka v Ljubljani. Naprej se dioksini iz zraka usedejo tudi na tla in od tod prehajajo v naše pridelke na vrtu, pa v sadje v sadovnjakih in tako dalje, seveda tudi voda ni varna pred njimi. In potem tako leta in leta, saj sežigalnica, ko je enkrat zgrajena, deluje s polno paro vsaj 20 let. Ena od značilnosti dioksinov je recimo tudi ta, da jih, ko so enkrat v telesu, telo ne more izločiti. Tako se kopičijo in povzročajo telesu škodo, ki se kaže v obliki raznih avtoimunskih bolezni, v razvoju rakastih obolenj, obolenj organov ipd.

8. Ostanek sežiganja v sežigalnicah je izjemno strupen pepel. Kam naj bi se ta odlagal?

9. Ljubljana že sedaj, tudi brez sežigalnice, od Evropske komisije dobiva opomine zaradi slabega zraka in s tem kršenja evropske zakonodaje. Če se stanje v nadaljnje ne izboljša, se bodo opomini spremenili v kazni.

10. Množica ogromnih tovornih vozil, ki bi privažala odpadkovno gorivo iz Regijskega centra za ravnanje z odpadki na Barju do sežigalnice v Mostah, bi že tako slabo stanje zraka v Ljubljani še znatno poslabšala.

11. Po svetu se vrednost stanovanj na območju s sežigalnico zmanjša za vsaj 15 %.

12. Recikliranje ustvari od 10- do 20-krat toliko delovnih mest kot sežigalnice.

13. Problem prevelike količine odpadkov je potrebno reševati na začetku verige in ne na koncu. Se pravi podjetja, ki izdelujejo produkt, naj nosijo odgovornost tudi za embalažo svojega produkta. Tako bi se bila primorana odločati za embalažo, ki jo je moč ponovno uporabiti/reciklirati in ne takšno, s katero na koncu ne moreš nič in je zapisana odlaganju na deponiji (oz. pri postavljeni sežigalnici zapisana sežigu).

14. Sežigalnice so izjemno draga naložba (http://ne-sezigalnici.si/sezigalnica-je-nepotrebna-in-izjemno-draga-investicija/), ki se ne izplača, so pa za posameznike zelo donosen posel, ravno zato ideja sežigalnic, kljub naštetim in še mnogim drugim razlogom proti, še vedno obstaja.

Več o sežigalnicah si lahko prebereš na www.ne-sezigalnici.si

  • Share/Bookmark

Pismo na temo sežigalnice odpadkov v Ljubljani (Sloveniji)

29/06/2013 ob 13:55

“Spoštovane gospe, spoštovani gospodje!

To sporočilo pišem svojim znancem in prijateljem, ki imate voljo in moč prispevati svoj delež, da ubranimo Ljubljano in Slovenijo pred nevarnim onesnaževalcem: Sežigalnico odpadkov.

Bil sem osupel, ko sem zvedel, da tečejo že priprave za izgradnjo sežigalnice v območju Toplarne Ljubljana za sežig odpadkov iz cele Slovenije.

Ni grožnja le količina, grožnja je predvsem sežigalnica. Ni zdravju prijaznih sežigalnic, so le sežigalnice, ki zastrupljajo okolje in vse živo v njem. Ni sežiga, ki bi zagotovil na iztoku iz dimnika čisti zrak in tudi ni merilnikov, ki naj bi izmerili tiste gostote strupov, ki že ogrožajo okolje in zdravje.

Sem strokovnjak za termoelektrarne in poznam procese sežiga in čiščenja dimnih plinov. Ne bom jih pojasnjeval, le svetujem vam, prepričajte se sami pri zaupanja vrednih okoljskih strokovnjakih. Dodajam mnenje ene od okoljskih ustanov o sežigalnicah, ki vsebuje povezavo tudi z drugimi podatki, ki vas lahko prepričajo, da gre to pot zares!

Sežigalnica na Dunaju je za naše razmere pravljica in prevara! Ob temperaturni inverziji, ko ljubljanska kotlina ne bo prevetrena, bo Ljubljana s širšo okolico plinska celica. Sežigalnica je grožnja za celo Ljubljano in širšo okolico tudi brez inverzije, saj bodo spremenljivi vetrovi zanesli dimne pline do vseh njenih kotičkov. Sežigalnica v Ljubljani pomeni izgradnjo le teh tudi v vseh večjih središčih po Sloveniji. Plaz lahko zaustavimo le na njegovem izvoru.

Prava in dolgoročna rešitev je le prebiranje in ponovna uporaba vseh surovin, ki so v odpadkih, tako imenovana reciklaža!

Naš nasprotnik ima veliko moč, mi pa smo goloroki. Imamo le svojo pravico, da živimo v zdravem okolju, vendar sem prepričan, da ga združeni zmoremo premagati. Za ta cilj naj vsak stori toliko, kolikor zmore.

Naj vas opozorim, da smo v tem spopadu sami! Pomagajo nam lahko le tiste okoljske ustanove, ki niso vpletene v te priprave. Računati ne moremo niti na pomoč stroke, še manj na naklonjenost večine medijev.

Še nekaj je dobro vedeti: naši izvoljeni predstavniki so nas o izgradnji TEŠ 6 seznanili šele takrat, ko plazu ni bilo mogoče več zaustaviti. Tudi na njih se ne smemo zanašati.

Nasprotnika lahko zaustavi le kritična masa ljudske volje in vsi skupaj jo zmoremo ustvariti!

Prijazen pozdrav! Anton Urankar”

  • Share/Bookmark

Sežigalnica odpadkov v Ljubljani

28/06/2013 ob 03:38

V Ljubljani nameravajo zgraditi sežigalnico odpadkov. Če o tem nisi še nič slišal, je to čisto razumljivo, saj se o tem projektu ne govori na glas. Če že ga kje čisto potiho omenijo, mu rečejo projekt izgradnje objekta za energetsko izrabo odpadkov ali za termično izrabo sekundarnega goriva. Da se lepše in bolj čisto sliši in da potem ta, ki o tem sliši niti ne ve, da gre za sežigalnico odpadkov. Naprej pa to predstavijo kot nekaj potrebnega in okolju prijaznega, češ da imamo toliko smeti, da ni več prostora zanje in jih je potrebno sežigati. Kot da Snaga sama ne objavlja razveseljivih novic o tem, kako pridno ločujemo odpadke, ki jih potem lahko recikliramo in kako se ta pozitivni trend vztrajno širi in se količina mešanih odpadkov vse bolj in bolj manjša. Ker za sežig odpadkov gredo samo odpadki iz črnih zabojnikov, se pravi mešani odpadki. Zakaj bi naj potem potrebovali sežigalnico, če tako pridno ločujemo? Potem začnem malo raziskovati in ugotovim, da po svetu sežigalnicam na račun vestnega ločevanja odpadkov že primankuje materiala. Tu pa še kar trobijo, da je to potreben objekt. In da je to edina smiselna rešitev. Ne povedo pa, da potrebuje sežigalnica ogromno ogromno (ja, 2x ogromno) količino smeti in da če zadostne količine ne dobi od svojih občin, ki naj bi sežigalnico zalagale s smetmi (pardon, z gorivom, pridbljenim iz smeti, to so stisnjenje smeti, briketi), bo te smeti potrebno uvažati. In s tem, ko se smeti uvaža, se pravi, ko kdo k nam pripelje smeti na sežig, mora za to plačati. (Se pravi se spet nekomu tu denarnica polni.) Zdravniki po svetu pa tudi ne opozarjajo zaman, da so sežigalnice glavne proizvajalke dioksinov (dioksini so najbolj strupene snovi, kar jih industrija more proizvesti) in da še tako tehnološko dovršen filter vsem tem dioksinom ni kos. (dioksini so pa enako rak, levkemija, astma…) Saj potem ti pa rečejo: “Ampak na Dunaju imajo pa takooo lepooo sežigalnico, pa čisto nič ni narobe z njo, pa ljudje čisto lepo živijo tam, pa še Hundertwasser je oblikoval zunanjost njihove sežigalnice, a ni to lepo?” Blazno lepo. Da še bolj nazorno kaže, da se za zunanjim bliščem vedno skriva gnila notranjost. Ne vem zakaj se moramo vedno zgledovati po drugih? A nimamo svojih možganov da bi sami zase vedeli, kaj je dobro in kaj ne? Poleg tega tudi mislim, da ni treba posebej omenjati, da je Ljubljana kotlina. Vsi, ki tu živimo, pa vemo kaj to pomeni. Sploh pozimi, ko imamo po več dni skupaj, včasih tudi po več tednov, isto meglo. Ko ne dobimo nobenega novega zraka, saj se zaradi temperaturne inverzije megla tu usede in noče nikamor. In zdaj si zamisli, da v takšno meglo poleg že vseh ostalih nabranih strupov še sežigalnica puha svoj dim. Dan za dnem. Kakšna visoko koncentrirana mešanica strupenega zraka bi se to ustvarila. V glavnem, če to bereš in če ne nasedaš lažem, ki jih trosijo zaslužka lačni… naj še omenim, da so smeti postale že tako donosen posel, da po moje ne manjka več veliko, pa se bodo začeli namesto za nafto vojskovati zanje… ja, če ti je kaj do tega, da do izgradnje sežigalnice ne bi prišlo, se prosim javi, ker mogoče nam edino še s skupnimi močmi uspe kaj doseči, čeprav sem tudi glede tega že kar malo v dvomih. Če se ti sežigalnica ne zdi sporna, se pa nikar ne oglašaj. Ker imam nesmislov, da ne rečem neumnosti, že malo fejst čez glavo. Hvala.

  • Share/Bookmark

Za kaj živali niso

28/06/2012 ob 10:19

Ptički niso za v kletke. Ne papagaji ne kanarčki ne katerikoli drugi. Imajo krila zato, da lahko letijo iz drevesa na drevo, ne da z njimi prhutajo po kletki. Mačke niso za v stanovanje, če od tam nimajo možnosti izhoda na prosto. Z redko izjemo tiste, ki so bile že od malega s strani človeka naštimane tako, da niso bile nikoli spuščene ven in jih zato kot odraslo ne moreš spustiti ven, ker se ne tam znajdejo. Ampak drugače pa mačke niso za stanovanje. In ko jih bo človek nehal navajati na to, da naj bodo samo v stanovanju, bodo lepo navajene potikati se zunaj. So samostojna bitja, ki se rada sprehajajo po njivah in oprezajo za mišmi in pticami, za tistimi, ki niso za v kletke. Ne vem od kod človeku logika, da se tako radovedno in z naravo povezano žival za celo življenje zapre v betonsko kletko (stanovanje). Psi niso za vzrejanje v pasme. Takšno vzrejanje brez izjeme vodi v degeneracijske bolezni, poleg tega pa, zakaj bi se naj psi prodajali, če so zavetišča polna kužkov ki čakajo na svoj dom. Velja tudi za ostale pasemske živali. In tako kot ljudje, tudi živali niso za ubijat, ne za namen prehranjevanja in ne za kakršen koli drugi namen. Vse to, kar sem napisala, so dejstva in zato niso diskutabilna.

  • Share/Bookmark

Le kaj bi brez glasbe

24/05/2012 ob 01:26

To ne bo nek globok zapis o tem, ker tudi sama nisem nič globokega na to temo razmišljala, ampak me pa že cel večer zvoki iz slušalk na ušesih razveseljujejo… in se je kr samo rodilo vprašanje, da kako je človek sploh pogruntal glasbo in kako je možno, da človeška bitja lahko tako zelo uživamo ob kombinaciji različnih višin zvoka… Odgovorov pa nisem iskala. Sem se namesto tega raje prepustila občutkom hvaležnosti in jih izrazila s tole doodle umetnino. ;) Mimogrede, kako se po slovensko reče doodle-rijam? Na misel mi prideta samo besedi ‘kracarije’ in ‘čačkarije’. Ampak ti dve nista v redu, se grdo slišita. Doodlice so nekaj lepega in si temu primerno zaslužijo lepo besedo.

Thank god for music

  • Share/Bookmark

Malo o veganstvu

09/05/2012 ob 17:16

Sigurno vsak pozna kakšnega vegeterjanca ali pa celo vegana. Spomnim se časov, ko sama še nisem spadala med slednje in spomnim se tega, kako čudno se mi je zdelo, da lahko kdo živi brez mesa. Ne v smislu, da ne bi dobil dovolj hranljivih snovi, ampak v smislu kaj sploh jedo. Sem si predstavljala da samo solate in jogurte in kruh. In potem sem en dan naletela na filmček, zdaj se ne spomnim točno kateri je bil, ker sem jih od takrat že tako mnogo videla, bil je en tistih filmčkov, kjer nazorno prikazujejo, kako se godi z živalmi namenjenimi naši prehrani. Ne vem, če sem vsega skupaj uspela gledati 10 minut, jokala sem ko dež. Od takrat sem se mesnim jedem izogibala, a še vseeno tu pa tam pojedla kakšno jed, ki je vsebovala kakšen košček mesa. Potem sem pa kot naročeno spoznala enega vegeterjanca (sončka) in tako sem lahko od blizu videla da ljudje, ki so iz svojega jedilnika črtali meso, dejansko obstajajo. To je bila pika na i in tako Nataša ni več jedla mesa. Kar naenkrat se mi je odprla cela paleta novih jedi in sestavin za pripravo le teh, za katere prej kot vsejedka niti slišala nisem. Tako sem videla, da moraš biti v nečem, da vidiš dejansko sliko. Se mi je kar smešno zdelo kako sem prej lahko mislila, da vegetrjanci nimajo kaj jesti. No ampak sem pa potem tako misel prenesla na veganstvo, da brez mleka, sirov, jajc… to pa potem res bore malo ostane. In kot se je cela zgodba z vegeterjanstvom začela s filmom, tako se je tudi zgodba z veganstvom začela s filmi o tem, kako se godi molznicam pa kako nastane sir in podobno. V bistvu je veganstvo kar logična posledica vegeterjanstva, če to temelji na čustvenih pretresih ob spoznanju, kako do vseh izdelkov živalskega izvora pride. Tako da evo, Nataša zdaj ne uživa proizvodov živalskega izvora. In kar težko verjamem da sem kdaj jih. Hrane (in to okusne!) je na pretek, toliko, da se vsak dan kar težko odločim kaj naj si pripravim, ker imam zdaj toliko priljubljenih jedi. Pa rada bi še povedala, da poleg tega, da se ob taki prehrani počutim odlično, sem opazila tudi dve velikanski plus točki, ki sta se začeli že z vegeterjanstvom. Kot vsejedka sem namreč vsake dva do tri mesece imela migreno. Isti čas kot sem iz svoje prehrane izločila meso, se je to prenehalo. To zdaj traja dve leti. Druga stvar je pa pomladna alergija na cvetni prah. Tudi letos sem se, kot vsako leto prej, februarja oborožila z vsemi tabletami, pršili in kapljicami ter z njimi čakala marec, ko se vsa agonija začne in potem traja do konca junija… Pa je prišel marec in še nisem kihnila, v aprilu sem mogoče en teden malo kihala, kot bi bila rahlo prehlajena, tako da zdravil nisem potrebovala in to je bilo od senenega nahoda pri meni letos vse! Medtem ko prijateljice še zdaj živijo v mukah, sem jaz kot na novo rojena, brez kakršnegakoli kiheca, solznih oči in zamašenega nosu. Po vseh teh letih mukotrpnih pomladi se mi zdaj samo poje od veselja, ko tega ni več. Res ne vem zakaj nas o slabostih prehranjevanja z mesnimi izdelki ne učijo že v vrtcih. Aja, verjetno zato, ker se ljudje tega niti sami ne zavedajo. Toliko o tem, lahko bi pisala še pa še, samo glede na to kakšen je naslov bom končala. Pripenjam še svojo novo majčko, ki sem jo oblikovala in ki govori o še eni pozitivni točki veganstva.

  • Share/Bookmark

Tri jesenske meglenske

02/11/2011 ob 12:27

Autumn foggy forest

Project 365 :: 255/365 :: 3/week36

Autumn foggy forest

  • Share/Bookmark

Avtoportret

02/11/2011 ob 03:05

Photo manipulation / digital painting teal version

  • Share/Bookmark

Zelen slon

29/10/2011 ob 16:30

Odprla se je 3. dimenzija. Po tanovem ne delam več samo 2D-jev, ki so slikice, pač pa tudi 3D-je, ki so figurice iz gline. Temu je ime Billy_the_elly ali po slovensko: Bilko – zelen slon. Najprej je nastala ilustracija Bilkota, potem sem pa to podobo prenesla v glino. In rodil se je Bilko – magnet za na hladilnik. Uf sem ponosna nase! In na Bilkota! :)

Billy_the_elly from start to finish

  • Share/Bookmark