Pariški sindrom copy/paste

12/02/2011 ob 12:40

“Zelo nenavaden, vendar resničen je pariški sindrom, za katerim trpijo večinoma japonski turisti, ki se nagibajo k živčnemu zlomu, ko obiščejo francosko metropolo. Zaradi kulturnega šoka, jezikovnih razlik, pariške realnosti, ki je drugačna od njihovih idealiziranih predstav o francoskem mestu zaljubljencev, imajo vsako leto v Parizu na kliniki nekaj primerov, ki so izključno japonski turisti. Po podatkih s francoskega veleposlaništva se je moralo leta 2009 na letališču zaradi omenjenega sindroma obrniti in vrniti v domovino 22 Japoncev.” vir: www.moskisvet.com

  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev na “Pariški sindrom copy/paste”

  1. Devil Angel Devil Angel pravi:

    Prismuknjeni, tile Japonci

    :P

  2. Dajana Dajana pravi:

    Aha. In kaj je zdravilo za to? Odhod v domovino? :roll: Je pa res, da sem tudi jaz imela v Parizu “pariški sindrom”. Veš zakaj? ((((Vau… zdaj sem se spomnila, da sem sanjala svojo učiteljico francoščine, ki me je grajala, da sem vso svojo francoščino pozabila in naj jo obnovim)))).
    V glavnem, ko sem bila jaz v Parizu, je bilo to po koncu moje gimnazije, kjer sem znala napamet vso francoščino in tiste butaste skice, zato, da bi se znašla v Parizu.

    In ko sem prišla tja, me je dobesedno kap. Pa sem bila prej že v velikih mestih. Večkrat že v Benetkah, v Rimu, v Beogradu.

    In ti Japonski turisti… a so iz dežele ali iz Tokia. Ker Tokio je ogromno mesto…

  3. natasanasa natasanasa pravi:

    Ja, romantičnost velja za prismuknjenost. :)

    Dajana, a potem tam ni tako, da se sliši umirjena glasba harmonike v daljavi, ki ti riše nasmeh na licih, pa da te iz vsake trgovinice veselo pozdravljajo in ti ponujajo sveže francoske štruce? Ljudi na ulicah pa da je maksimalno 5?

  4. Dajana Dajana pravi:

    Hm… ja, ampak samo zvečer, ko hodiš ob Seni, pa še to moraš najti. Ali pa če greš na Montmartrte, ki sploh ni tak, kot je narisano v knjigi. V glavnem… tiste francoske knjige in realnost… je vse nekaj drugega. Takrat seveda ni bilo interneta, da bi vse sščekiral nazaj in anprej. :roll:

    Jaz se spomnim, ko sem delala v Schoenbrunnu in je prišlo naenkrat tisoč Kitajcev in so mi rekli vodiči (prodajala sem kavo tam pred muzejem), da so eni dejansko prišli iz “praskupnosti v civilizacijo” in da se sploh ne znajdejo. Bili so tam ljudje, ki so bili prvič v življenju v tujini. So bolovali najbrž za japonskim sindromom.

    In potem so spraševali, koliko stane voda. Prevajala je moja sodelavka, tudi sama Kitajka. Sicer so pa tam vse ženske (v Schoenbrunnu), ki so delale tam že dolgo – prodajale spominke ali karkoli, znale osnovne japonske in kitajske besede. Se spomnim, ko smo se pogovarjali, kdo je Kitajec in kdo Japonec. Jaz jih nisem ločila, one so pa takoj vedele. ;) Se spomnim dobro, da je bila ena flaška 22 šilingov (kar je bilo takrat ogromno denarja, lahko sem šla v Billo nakupovat za en teden za ta denar).

    Ja, francoskih štruc se tudi spomnim iz Pariza. Takrat se jih pri nas še ni dobilo. Sem hotela probat to čudo vesoljsko.

    In ja bil je oktober in bilo je… po moje okoli 10 – 15 stopinj, 20… ni bil mraz.

    Pa še nečesa se spomnim. Kako so Parižani neprijazni. Kako strašno so oholi… Bog var, če ne znaš francosko, te sploh pogledajo ne. :(

  5. 1tujec 1tujec pravi:

    Moje izkušnje s Parižani so v glavnem zelo pozitivne. Mogoče je moje znanje francoščine odločilno prispevalo k temu, ne bi vedel.

    Imam pa eno izkušnjo iz že skoraj davnega leta 1999, ko smo kot turisti iz nevednosti naredili napako pri uporabi podzemne železnice. Takrat bi pričakoval več razumevanja od gospodične kontrolorke, ki je kljub olajševalnim okoliščinam (zmedeni turisti) vseeno zahtevala plačilo kazni. Ampak dobro, tehnično gledano, je imela to pravico narediti.

    Pariški sindrom bi lahko posplošili na marsikaj v življenju, o čemer imamo morda preveč idealizirano podobo, potem pa nas “kruta” realnost sooči s stvarmi, kot dejansko so.

  6. natasanasa natasanasa pravi:

    Dajana, mogoče je bila pa neprijaznost samo navidezna, če niso znali dobro drugega (verjetno angleškega) jezika. Se neredko zgodi da se takšna zadržanost z neprijaznostjo zamenja.

    1tujec, ja, res bi ga lahko tako posplošili. Je pogost pojav.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !